O BALONARSTVU KOT ŠPORTU
Prvi slovenski balonar
Prvi Slovenec, ki je imel priložnost videti balon, je bil matematik Jurij Vega in to že leta 1784, manj kot leto dni po prvih poletih v Parizu. Balon je videl na Dunaju. To je bil toplozračni balon s prostornino 4000 m3, ki ga je zgradil Johann Georg Ituwer. Leta 1800 je Vega izdal četrti zvezek svojih matematičnih in fizikalnih predavanj, v katerem je tudi obširno poglavje o ozračju ter aerostatičnem in aerodinamičnem vzgonu.
Že deset let po objavi tega Vegovega pisanja se pojavi prvi Slovenec že tudi med balonarji letalci. Dr. Gregor Kraškovič, v svojem času znamenit zdravnik, je izvedel vsaj šest poletov v raznih mestih (Pešta, Dunaj in drugi) s plinskim balonom. V zadnjih dveh desetletjih 19. in začetku 20. stoletja so prihajali v Slovenijo poklicni balonarji, ki so prirejali javne nastope predvsem v Mariboru in Ljubljani.
Leta 1904 dobi dr. Gregor Kraškovič svojega balonarskega naslednika na slovenskih tleh. To je bil dr. Maks Samec, ki pa ni gojil balonarstva le iz športnih nagibov, marveč tudi iz znanstvenih, saj je raziskoval svetlobno intenziteto in njeno absorpcijo. Znani so podatki le o petih njegovih poletih.
V letih neposredno pred 1. svetovno vojno se je Maribor razvil v izredno dejavno balonarsko središče. Glavni junak tega središča je bil Max Macher (na Ravnah rojeni sin mariborskega trgovca). Eden od njegovih podvigov je bil 20-urni polet z balonom čez Evropo od Fischamenda do Pomorjanskega zaliva. Dokaj živahnega balonarskega obdobja v Mariboru je bilo z začetkom 1. svetovne vojne konec.
Začetki sodobnega balonarstva v Sloveniji segajo v leto 1978, ko je poletel prvi balon in je v košari bolj po nesreči kot namenoma ponesel Slavka Šorna.
Pravzaprav se je vse skupaj začelo že prej, ko je skupina letalcev zanesenjakov leta 1975 razmišljala o tem, kako bi jadralni zmaj dvignila na višino 10.000 metrov. S te višine bi zmajar lahko poletel. Pripravili so projekt, izdelal ga je g. Fele, poiskati je bilo treba le še denar za izdelavo. K sreči je pristal na financiranje Fructal iz Ajdovščine, njegovo reklamo so obesili na kupolo balona. Dve leti so krojili, šivali in preizkušali to, kar so sešili. Balon je bil izdelan in pripravljen na polet jeseni 1978. Po nekaj napihovanjih, ko so bile vse napake odpravljene, pa se je vrv, na katero je bil balon privezan, odtrgala. Polet se je srečno končal nekaj ur pozneje na Žirovskem vrhu.
V Sloveniji je balonarstvo počasi pridobilo na množičnosti. V deželi z 2 milijonoma prebivalcev smo izšolali nekaj manj kot 150 pilotov in registrirali 50 toplozračnih balonov. Za letenje sta primerni predvsem osrednja in vzhodna Slovenija.
Državna prvenstva smo organizirali 17-krat in slavili 8 prvakov. Mladi rod tudi pri nas vztrajno trka na vrata in premika meje. Tako smo dočakali evropsko žensko prvakinjo v letu 2010, ko je v Litvi slavila Gabriela Slavec, in bronasto medaljo na evropskem prvenstvu, ki jo je osvojil Vito Rome v letu 2015.
Spomenik Ženavlje
18. avgusta 1934 sta stratosferska letalca profesor Max Cosyns in njegov asistent Nere van Elst z balonom pristala v Ženavljah v Prekmurju. Vzletela sta zjutraj ob 6. uri z letališča Hou-Havenne v Belgiji, dosegla višino 16.000 metrov in po 14 urah letenja pristala. Ker je bil v nižjih plasteh neugoden veter, ju je odnesel čez Avstrijo proti vasici Ženavlje. Pokrajina ob Muri in s tem tudi Ženavlje sta postala znana širom Evrope. Za Goričko je bil ta dogodek prava senzacija, saj se je, poleg različnih poročevalcev, zbralo približno 6.000 ljudi. To je bil tudi prvi pristanek kateregakoli balona na slovenskih tleh.
Na mestu pristanka stratosferskega balona je občina Gornji Petrovci leta 1997 postavila spominsko obeležje trajne umetniške vrednosti, ki je delo akademskega kiparja Mirka Bratuše, in 18. avgust razglasila za občinski praznik. Bronasti kip v obliki krogle, ki simbolizira balon, se lepo sklada s pokrajino ter vabi popotnike na ogled in počitek.
Evropsko prvenstvo 1994
Od 9. do 18. septembra 1994 se je v Prekmurju odvijalo evropsko prvenstvo v letenju s toplozračnimi baloni. Tekmovanja, ki je potekalo na letališču Rakičan pri Murski Soboti, se je udeležilo 56 ekip iz triindvajsetih držav. Tekmovalno območje je obsegalo severozahodni del Slovenije in, prvič v zgodovini evropskih in svetovnih prvenstev, tudi zračni prostor sosednjih držav, Madžarske, Avstrije in Hrvaške. Veliko število gledalcev je bilo navdušenih nad številom pisanih balonov v zraku.
Vreme je bilo ugodno za letenje, saj so piloti v petih tekmovalnih dneh poleteli sedemkrat. Po sedemnajstih tekmovalnih nalogah, ki jih je določil direktor tekmovanja Les Purfield, je bil vrstni red naslednji: Jean Marie Huttois (Francija), Uwe Schneider (Nemčija) in Claude Sauber (Luksemburg).
Tudi slovenski tekmovalci so dosegli solidne rezultate: Avi Šorn je bil 25., Janez Bernard pa 55.
Tekmovalci so bili zelo zadovoljni z organizacijo, za katero je skrbela ekipa 92 članov iz 16 držav, s prijaznostjo domačinov in lepo pokrajino za letenje.
Slovenski šampioni
Gabriela Slavec
Gabriela Slavec se je leta 1975 rodila v Braziliji. Z balonarstvom se ukvarja od leta 1987, ko se je kot članica ekipe pridružila pilotom na prvem organiziranem balonarskem dogodku v Braziliji. Leta 1991 je na brazilskem državnem prvenstvu prvič prevzela vlogo sodnika opazovalca. Od takrat nastopa v vlogi uradnega opazovalca, sodelovala je pri številnih velikih balonarskih dogodkih v Braziliji, kot sodnica opazovalka med drugim tudi na svetovnem prvenstvu na Japonskem leta 1997. Dosegla je tudi položaj uradnega opazovalca na mednarodni ravni in v tej vlogi nastopa na najpomembnejših tekmovanjih. Z letom 2000 je postala aktivna kot pilotka toplozračnih balonov in začela tekmovati na nacionalnih in mednarodnih srečanjih. V Braziliji je sprva zmagala na nekaj manjših tekmovanjih in festivalih, nato pa leta 2006 dosegla 7. mesto na prvem južnoameriškem prvenstvu mednarodne letalske zveze – dosežek, ki ga je v štiri leta kasneje v Litvi, kot predstavnica Slovenije, kronala še z nazivom evropske prvakinje na prvem ženskem evropskem prvenstvu v letenju s toplozračnimi baloni. Aktivna je bila tudi pri organizaciji mednarodnega tekmovanja Open Brasil de Balonismo (2007 in 2008) ter številnih manjših balonarskih srečanjih v Braziliji. Dolga leta je delovala tudi kot slovenska delegatka v Mednarodni letalski zvezi in balonarski komisiji.
Vito Rome
Vito Rome se je rodil leta 1985 v Ljubljani, kjer je obiskoval osnovno in srednjo šolo ter uspešno zaključil študij na Fakulteti za elektrotehniko. Od leta 2010 vodi lastno podjetje, ki se ukvarja z oblikovanjem in implementacijo LAN in WAN omrežij. V svet balonarstva je vstopil že v otroštvu, pri čemer je navdušenje in veliko znanja podedoval od očeta, prav tako pilota in velikega balonarskega navdušenca. Čeprav je pilot postal zelo zgodaj – takoj, ko je leta 2003 dopolnil 18 let, ni letel prav pogosto. Brez podpore pravih sponzorjev je namreč na leto lahko izvedel le nekaj ducat poletov. Prve tekmovalne izkušnje je nabral na državnih prvenstvih, na katerih je sodeloval kot kopilot v očetovi ekipi, z letom 2007 pa je začel tekmovati tudi v lastni režiji ter se vedno pogosteje udeleževati državnih, evropskih in svetovnih prvenstev. Skupno je tekmoval oziroma sodeloval na več kot petih nacionalnih in petih evropskih oziroma svetovnih srečanjih. Uveljavil se je kot eden najboljših pilotov toplozračnih balonov pri nas, je večkratni državni prvak in nosilec najboljšega slovenskega dosežka v balonarsvu, evropske bronaste medalje iz leta 2015. Sicer je član Balonarskega društva Uranos – prvega kluba v Sloveniji, ki je pridobil licenco za komercialne polete Evropske agencije za varnost v letalstvu. Dovoljenje za izvajanje komercialnih poletov z baloni je pridobil konec leta 2014.
Slavko Avi Šorn
Slavko Avi Šorn je pilot toplozračnih balonov postal pri rosnih 18-letih in danes velja za pionirja ter legendo slovenskega balonarstva. Njegov krstni let se 11. novembra 1978 v zgodovino ni zapisal le kot prvi polet s toplozračnim balonom v Sloveniji, ampak tudi kot začetek dolge in plodne letalske kariere. Avi se je udejstvoval kot jadralni pilot, 150 ur preživel na zračnih ladjah, z jadralnim zmajem pa poletel celo s Triglava. Trenutno beleži več kot 4000 ur letenja s toplozračnimi baloni, je rekorder v vseh državnih kategorijah (razdalja, višina, trajanje) in veteran številnih državnih, desetih evropskih in devetih svetovnih prvenstev. Medalje je osvojil na številnih državnih prvenstvih, zadnjo leta 2013. Njegov najboljši dosežek na mednarodni ravni je četrto mesto na evropskem prvenstvu v Nemčiji leta 2007. Od leta 1992 deluje tudi kot licenciran inštruktor. V svoji dolgi karieri je letel čez raznovrstne pokrajine in mesta po celem svetu – na Novi Zelandiji, v Avstraliji, na Japonskem, v Južni Afriki, Turčiji, Albaniji, Boliviji, po Europi, Argentini, Mehiki, ZDA, Kanadi, Tajvanu in na Kitajskem.