PRAVILA TEKMOVALNEGA BALONARSTVA
Tekmovalno balonarstvo
Balonarstvo je v splošni javnosti priljubljeno predvsem zaradi čudovitih razgledov in značilne spokojnosti poletov, zato se večina ljudi ne zaveda, da je balonarstvo precej zahteven in kompleksen šport. Čeprav tekmovalno balonarstvo fizično ni zelo zahtevno, vseeno terja veliko znanja, koncentracije, treninga in trdega dela. Tekmovanja potekajo na nacionalnih, regionalnih, mednarodnih in svetovnih ravneh. Svetovna prvenstva se odvijejo vsaki dve leti. Tekmovanja potekajo v skladu s standardnimi pravili Mednarodne letalske zveze (FAI), ki določajo naloge, v katerih se pomerijo piloti, in pravila, na podlagi katerih je na koncu tekmovanja izbran pilot – zmagovalec.
Balonarska tekmovanja potekajo več dni skupaj. Vsak dan se navadno načrtuje dva poleta, vsak polet pa lahko vsebuje več različnih nalog, ki so opredeljene pred samim začetkom poleta, ko so znane vremenske razmere. Cilj tekmovalnih letov ni doseganje najboljšega časa, razdalje ali višine kot pri ostalih športih. Tekmovanja od pilotov zahtevajo, da uporabijo svoje znanje pri upravljanju balonov nad določenim območjem. Vključujejo cilje, tarče, področja za točkovanje, časovne in prostorske omejitve, ki jih mora pilot upoštevati, da dokaže svoje sposobnosti načrtovanja letenja, predvidevanja in upravljanja z balonom v danih vremenskih razmerah.
Pilot lahko doseže dobre rezultate pri tekmovalnih nalogah z ustrezno kombinacijo načrtovanja poleta, sem sodi predvsem izbor primernega vzletnega mesta, pri čemer se pilot zanaša na podatke o smereh vetra na različnih nadmorskih višinah, taktike pri izbiri in določanju ciljev, dobrega upravljanja balona in ščepca tekmovalne sreče. Pilot z dviganjem ali spuščanjem balona poskuša ujeti tisti sloj zraka, ki ga nosi proti cilju. Sam balon ne pristane na tarči, pač pa pilot proti središču tarče vrže marker (majhen obtežen trak). Rezultat je razdalja med markerjem in središčem tarče. Največ točk prejme pilot, čigar marker pristane najbližje označeni tarči.
Pomembni dejavniki pri balonarskih tekmovanjih
Biti eno z vetrom
Mehanskega načina usmerjanja horizontalnega gibanja toplozračnega balona ni, spremembo smeri lahko pilot balona doseže le z izkoriščanjem danih tokov vetra in spreminjanjem višine letenja. Na različnih višinah namreč veter piha v različne smeri. Z dvigovanjem ali spuščanjem v te plasti zraka dobi pilot možnost, da usmerja balon v želeno potovalno smer. Pilot mora med načrtovanjem poleta izmeriti hitrost in smer vetra ter biti sposoben predvidevati spremembe le-teh med tem, ko je v zraku.
Orientacija v prostoru
Piloti morajo imeti dobro prostorsko predstavo, orientacijo v prostoru in morajo v vsakem trenutku vedeti, kje v tekmovalnem območju se nahajajo, kje so cilji nalog, ki jih izvajajo, kje so preostali baloni in kam se gibljejo ter kje so območja, ki bi se jih morali med letenjem zaradi pravil letenja ali tekmovanja izogibati. Osnova za orientacijo je topografska karta, ki jo pilot nosi s sabo, tradicionalno v papirni obliki, večina pilotov pa si pomaga s satelitsko navigacijo (GPS) in tabličnimi računalniki.
Ekipno delo
S toplozračnim balonom upravlja pilot, toda ekipno delo je nepogrešljiv del tekmovanja. Zemeljska ekipa pilotu pomaga med postavljanjem in pospravljanjem balona, pri pripravi letalskih instrumentov in druge opreme, ki jo pilot potrebuje za polet. Med poletom sledi balonu in pilotu posreduje natančne informacije, predvsem o spremembah vremenskih pogojev med poletom, ki so zanj lahko ključnega pomena. S pilotom komunicira prek radijskih postaj ali mobilnega telefona. Velikokrat se na mednarodnih tekmovanjih tekmovalci iste nacionalnosti povežejo med seboj in si med poletom izmenjujejo informacije, skupaj pripravljajo taktiko in načrt poleta, z namenom pridobiti nekaj tekmovalne prednosti pred ostalimi.
Zbranost in psihična pripravljenost
Pilot višino letenja balona nadzira s pomočjo gorilnika in ventila za zrak na vrhu balona. Upravljanje z gorilnikom je videti preprosto, vendar zahteva natančnost in zbranost, kakršnakoli živčnost ali čustvena napetost vplivata na sam polet. Piloti morajo imeti med poletom svoja čustva pod nadzorom, da lahko v vsakem trenutku pokažejo svoje letalske sposobnosti. Zato so za pilota ključne priprave in pa tekmovalna kilometrina, ki se nabere z leti.
Točkovanje
Zmagovalec vsake naloge na tekmovanju dobi 1.000 točk, preostali pa manj, sorazmerno s svojim dosežkom. Zmagovalec tekmovanja je pilot, ki med tekmovanjem nabere največ točk. Pomembno je, da piloti ne stremijo k cilju, doseči čim več točk pri eni sami nalogi, temveč da skušajo doseči čim boljši rezultat pri vseh nalogah, kar zahteva dobro taktiko, prilagajanje in sposobnosti predvidevanja.
Rezultati
Rezultati tekmovanja se izračunajo na podlagi pravil naloge. Rezultat je lahko razdalja do cilja ali tarče na tleh ali v zraku, merjena z metrom ali izračunana v prostoru (3D), opisano območje, dolžina poti oziroma kot. Zmagovalec naloge dobi 1.000 točk. Točke prvih 50 % najboljših pilotov v nalogi se izračunajo proporcionalno s primerjanjem njihovih rezultatov z dosežkom zmagovalca. To pomeni naslednje: če je tekmovalčev rezultat v bližini rezultata zmagovalca, bodo tudi njegove točke znašale okrog 1.000 točk. Srednje uspešen pilot pa bo dobil okrog 500 točk. Piloti, ki so se uvrstili v spodnjo polovico, bodo dobili preostalih 500 točk, proporcionalno porazdeljenih glede na doseženo mesto tekmovalca v nalogi. Takšen sistem točkovanja daje prednost pilotom, ki zasedajo mesta v zgornji polovici udeležencev tekmovanja.
ABC tekmovanja
Tekmovalec je lahko pilot balona z veljavno licenco, zdravniškim pregledom in 50 samostojnih ur letenja. Na državnih prvenstvih tekmovalec zastopa svoj klub, na mednarodnih pa svojo državo.
Direktor tekmovanja je duša tekmovanja. V njegovi glavi nastajajo ideje za tekmovalne naloge, ki jih prilagaja glede na dane vremenske razmere in teren.
Tarča predstavlja cilj v naravi, ki ga določi direktor tekmovanja. Krak tarče meri 10 x 1 m, izdelana je iz blaga žive barve, da je dobro vidna. V bližini postavljene tarče se vedno nahaja merilna ekipa.
Cilj je lahko objekt, ki je viden na zemljevidu in v naravi. Navadno je to križišče, lahko pa je določen le s koordinatami in nadmorsko višino.
Logger je naprava, s katero se beleži GPS sled tekmovalca. Uporablja se za označevanje markerjev in najavo ciljev med letom. Z njegovo pomočjo se opravlja nadzor nad izpolnjevanjem pravil, vezanih na letenje v prepovedanih območjih, nadzor višine letenja in upoštevanje določil glede razdalj, določenih v tekmovalnih nalogah.
Marker je živopisan obtežen trak, ki ga tekmovalec meče proti tarči. Dovoljena sta dva načina meta markerja: prosti met in gravitacijski spust. Pri prvem tekmovalec marker zaluča kar se da natančno proti tarči, pri drugem pa ga le spusti čez rob košare.
Tekmovalni pravilnik, po katerem tekmujejo tekmovalci, je pripravila mednarodna letalska zveza FAI oz. pod njenim okriljem mednarodna balonarska zveza (CIA) in velja za vsa mednarodna tekmovanja. V njem so določena pravila obnašanja na tekmovanjih, dolžnosti in odgovornosti direktorja tekmovanja, mednarodne žirije, merilnih ekip, točkovalcev in tekmovalcev. Delimo jih na splošna pravila, ki veljajo ves čas tekmovanja, in tekmovalne naloge.
Tekmovalni sestanek je sestanek pred poletom, na katerem direktor tekmovanja predstavi vse tekmovalne naloge, ki jih mora tekmovalec med poletom izvesti. Dežurni meteorolog predstavi trenutne vremenske razmere, vremensko prognozo za čas tekmovanja in za prihajajoče tekmovalne polete.
Direktor tekmovanja za vsak polet posebej določi nabor tekmovalnih nalog. Le redko je to ena sama naloga, v večini primerov jih naniza več. Zmagovalec posamezne naloge za svoj rezultat pridobi 1.000 točk, preostali tekmovalci pa manj, njihovo število točk se preračuna proporcionalno glede na rezultat, ki so ga dosegli.
Zmagovalec tekmovanja je tisti pilot balona, ki je med tekmovanjem osvojil največ točk.
Tekmovalne naloge
PILOT DOLOČI CILJ (PDG)
Vsak pilot sam določi svoj cilj pred vzletom. Možen cilj je točka v naravi, navadno je to križišče dveh cest, lahko pa je določen s koordinatami in nadmorsko višino. Poleg natančnosti pri letenju mora pilot balona pri nalogi pokazati, da je sposoben dobro načrtovati polet glede na dane podatke o smereh in hitrosti vetra.
Rezultat naloge je razdalja med markerjem in ciljem, najboljši je tisti, ki je marker vrgel oz. označil čim bližje cilju.
PILOT DOLOČI CILJ (JDG)
Cilj določi direktor tekmovanja kot točko v naravi ali tarčo. Baloni poletijo s skupnega vzletnega mesta in glede na vremenske razmere izberejo taktiko, ki jih bo popeljala čim bližje cilju.
Rezultat naloge je razdalja med markerjem in ciljem, najboljši je tisti, ki je marker vrgel oz. označil čim bližje cilju.
OBOTAVLJAJOČI VALČEK (HWZ)
Direktor tekmovanja določi več ciljev, naloga pilota pa je, da si med njimi izbere tistega, ki ga bo glede na vremenske pogoje in naloge, ki temu sledijo, najverjetneje oz. najlažje zadel.
Rezultat naloge je razdalja med markerjem in ciljem, ki je markerju najbližji. Najboljši je tisti, ki je marker vrgel oz. označil čim bližje temu cilju.
SKUPNI CILJ (FIN)
Pravila naloge določajo, da si piloti glede na dane vremenske pogoje sami izberejo primerno vzletno mesto in letijo proti cilju, ki ga je določil direktor tekmovanja. Ta določi tudi minimalno razdaljo od vzletnega mesta do cilja.
Rezultat naloge je razdalja med markerjem in ciljem. Najboljši je tisti, ki je marker vrgel oz. označil čim bližje cilju.
INDIVIDUALNI CILJ (FON)
Cilj naloge je, da pilot zadane izbran cilj, ki si ga izbere med poletom. Direktor tekmovanja pa omeji minimalno razdaljo od točke, ko pilot določi cilj, do izbranega cilja. Navadno pilot določa cilj med letom na predhodno nalogo.
Rezultat naloge je razdalja med markerjem in ciljem. Najboljši je tisti, ki je marker vrgel oz. označil čim bližje cilju.
LOV NA LISICO (HNH)
Lisico predstavlja balon, ki ga ne upravlja tekmovalec, lovske pse pa vsi tekmovalci. Navadno lisica poleti nekaj minut pred tekmovalci. Direktor tekmovanja omeji čas, ko lisica leti. Na mestu pristanka lisice se razprostre tarča, ki jo morajo tekmovalci z metom markerja zadeti.
Rezultat naloge je razdalja med markerjem in ciljem. Najboljši je tisti, ki je marker vrgel oz. označil čim bližje tarči.
LADJICE POTAPLJAT (WDN)
Naloga je kombinacija skupnega cilja in lova na lisico. Enako kot pri skupnem cilju si piloti sami izberejo svoje vzletno mesto. Direktor določi minimalno razdaljo od vzletnega mesta tekmovalcev do vzletnega mesta lisice, ki navadno za tekmovalce predstavlja prvi cilj. Na mestu pristanka lisice se razprostre tarča, ki predstavlja drugi cilj in jo morajo tekmovalci z metom markerja zadeti.
Rezultat naloge je razdalja med markerjem in tarčo, ki jo je razprostrla lisica. Najboljši je tisti, ki je marker vrgel oz. označil čim bližje tarči.
MEMORIAL GORDONA BENNETTA (GBM)
Direktor tekmovanja določi točkovalno območje v naravi, kjer lahko tekmovalec odvrže oziroma označi marker. V naravi označi tudi cilj, ki se lahko nahaja znotraj ali zunaj posameznega območja, naloga tekmovalca pa je, da vrže svoj marker v točkovalno območje tako, da je najbližje cilju.
Praviloma so točkovalna območja nepravilnih oblik, njihove meje pa so dobro vidne v naravi (jarek, gozd, polje) ali so za ta namen označene s trakovi.
PRERAČUNANA HITROST PRIBLIŽEVANJA (CRT)
Direktor tekmovanja določi več tekmovalnih območij in časovna obdobja v katerih tekmovalec lahko v ta območja vrže ali označi marker. Hkrati postavi tarčo, ki se lahko nahaja v enem od tekmovalnih območij. Praviloma se časovna veljavnost posameznih območij izmenjuje.
Zahtevnost naloge se poveča, če so območja različno oddaljena od tarče.
Najboljši tekmovalec bo pravilno izračunal svojo oddaljenost in hitrost približevanja tako, da bo lahko vrgel svoj marker čim bližje tarči v območje, ki je takrat časovno veljavno.
KOMOLEC (ELB)
Pravila naloge zahtevajo, da pilot v poletu doseže čim večjo spremembo smeri. Osnovno smer tekmovalci označijo s pozicijama v smeri leta A in B, spremembo smeri glede na osnovno smer pa s točko C.
Rezultat naloge je sprememba smeri in se izračuna kot velikost sokota kotu ABC. Direktor tekmovanja navadno določi najmanjšo in največjo razdaljo med točkami A, B in C. Tekmovalec, ki doseže največjo spremembo smeri (ima največji sokot), je v nalogi najboljši.
ZEMLJO KRAST (LRN)
Tekmovalec poizkuša s svojo potjo orisati čim večje območje. Direktor tekmovanja določi prvo točko tega območja A, tekmovalec pa med poletom še točki B in C tako, da bi imel trikotnik ABC čim večjo površino. Navadno direktor tekmovanja določi minimalni čas poleta ali razdaljo, po kateri tekmovalec lahko vrže marker oz. označi točki B in C.
Tekmovalec, čigar trikotnik ima največjo površino, je zmagovalec v nalogi.
KOT (ANG)
Podobno kot pri nalogi komolec tudi v tej tekmovalec poizkuša doseči čim večji odklon v smeri, pri čemer osnovno smer poda direktor tekmovanja (primer poldnevnik na karti), spremembo smeri pa tekmovalec označi z dvema točkama: A (v točki, kjer prečka osnovno smer) in B, ko preseže minimalno razdaljo od točke A.
Rezultat je kot med osnovno smerjo in linijo »A-B«. Največji rezultat je najboljši.
NAJKRAJŠA DALJICA (MDD)
Direktor tekmovanja določi dve ali več tekmovalnih območij, tekmovalec pa vanje vrže dva markerja tako, da bi bila razdalja med obema markerjema čim krajša.
Meje območij so navadno dobro vidne v naravi ali označene s trakovi.
NAJDALJŠA DALJICA (XDD)
Podobno kot pri nalogi najkrajša daljica tudi pri tej direktor določi dve ali več točkovalnih območij, tekmovalec pa meče markerje tako, da doseže čim večjo razdaljo med obema markerjema.
3D OBLIKA (3DT)
Direktor opiše točkovalni zračni prostor (navadno je to geometrijska oblika, določena s koordinatami in izbrano nadmorsko višino), v katerem poskuša tekmovalec opisati čim daljšo pot.
Rezultat je skupna dolžina vseh poti skozi točkovalni prostor, zmagovalec pa je tisti, ki ima največji seštevek.